avtonomna-omrezja-Uvajanje-avtomatizacije-v-sodobno-IKT-omrezjeV zadnjem obdobju se ob udeležbi različnih predavanjih na temo IKT sistemov ali ob prebiranju člankov, blogov in podobnih virov informacij na internetu, ne moremo izogniti pojmu avtomatizacija in z njim povezanimi različnimi modernimi izrazi, ki na koncu vsi obljubljajo avtonomna omrežja.

 

Tehnološki napredek na tem področju, digitalna transformacija, industrija 4.0, razmah IoT in obenem nuja za zagotavljanje najvišje stopnje varnosti in zanesljivosti, seveda od nas zahtevajo ustrezno prilagoditev v načrtovanju in upravljanju tako podatkovnih centrov, kot tudi omrežne infrastrukture. Toda, kako se take transformacije lotiti?

 

Seveda se danes že vsi strinjamo, da je korak v smeri avtomatiziranih omrežij nujnost. Na voljo imamo tudi cel kup orodij, ki so nam ena bolj, druga manj v pomoč pri doseganju našega cilja. Pri tem pa moramo paziti, da izberemo tak način in hitrost te preobrazbe, kot nam najbolj ustreza. Vsaka organizacija ima namreč različne potrebe, različen nivo znanja in specifična okolja. Uvajanje avtomatizacije v naše IKT sisteme mora potekati postopno, saj če smo realni, tudi ob kompletni prenovi vseh sistemov, ne moremo avtomatizirati vsega v enem zamahu. S prispodobo poiščimo podobnost avtomatizacije IKT sistemov ter letalske industrije.

 

Uvajanje avtomatizacije je dolgotrajen proces

Na začetku so bila vsa letala upravljana ročno. Z leti so se postopoma pojavljala različna orodja in funkcije, ki so pilotom olajšala delo. Danes lahko letalo leti večino časa samo, saj so asistenčni sistemi tako dodelani, da je pilotu potrebno le v izrednih situacijah ročno posredovati. Seveda je bilo potrebno skozi proces avtomatizacije dodelati asistenčne mehanizme in preverjati njihovo delovanje v različnih okoliščinah. Poleg tega pa je bilo nujno potrebno tudi dodatno izuriti pilote, da so znali pravilno uporabljati vse moderne asistenčne sisteme. Piloti bi brez podrobnega poznavanja delovanja teh sistemov, z modernimi letali bolj težko leteli.

 

Podobno je v IKT sistemih. Torej sistemov ni možno avtomatizirati v enem zamahu preko noči, ampak je to proces, ki traja dlje časa. Nekateri pravijo, da je to potovanje. Ob uvajanju katerekoli nove funkcije ali orodja, ki administratorjem sistemov omogoča poenostavitev določenih opravil ali namesto njih celo izvede določeno akcijo v omrežju, morajo delovanje teh orodij najprej zelo dobro poznati administratorji omrežja sami. Njihovo varnost uporabe je potrebno večkrat in podrobno preveriti v varnem testnem okolju predno se novost uvede v produkcijski sistem. Le na tak način bomo lahko z veliko verjetnostjo trdili, da je določeno orodje zrelo za uporabo v našem sistemu ter da delovanje takega orodja poznamo v vseh okoliščinah. Ne bi namreč želeli priti v situacijo, da bi bil avtomatiziran odziv sistema na nek dogodek v našem omrežju napačen, mi o tem ne bi bili obveščeni in na ta odziv celo ne bi imeli vpliva.

 

Uvajanje popolne avtomatizacije v IKT sisteme naenkrat, bi bilo podobno, kot bi pred 100 leti pilotu dali pilotirati moderno letalo, ki sicer zmore večino časa leteti samo, vendar…

 

Pri avtomatizaciji IKT sistemov lahko torej govorimo o več stopnjah avtomatizacije, podobno kot se to dogaja v primeru avtonomne vožnje vozil ali pri upravljanju letal. V obeh primerih je poleg postopnega uvajanja sistemov za avtomatizacijo nujno tudi to, da administratorji omrežja še vedno ohranjajo kontrolo oz. nadzor nad  uporabo takih orodij in da lahko  ob morebitnih napačnih  situacijah, kjer bi bila reakcija nekega določenega orodja morda nepravilna, tudi reagirajo.

 

Pot do polne avtomatizacije za avtonomna omrežja

Ko se podamo na pot, jo lahko razdelimo na več stopenj.

 

Stopnja 0: Ni avtomatizacije. Vsa konfiguracija sistemov, vključevanje uporabnikov, kreiranje storitev, odkrivanje napak in zbiranje podatkov o parametrih omrežja se izvaja ročno (CLI).

 

Stopnja 1: Uvajanje preprostih asistenčnih sistemov. V naše delo se uvajajo različna orodja, ki nam omogočajo poenostavitev in pohitritev preprostih ponavljajočih opravil. Orodja so navadno namensko prilagojena za uporabo v našem okolju. Dostikrat so taka orodja najbolj uporabna, če si jih uporabnik glede na svoje znanje in potrebe tudi sam prilagodi. Med ta orodja spadajo različne vrste skript. Vse od preprostega spiska ukazov do kompleksnejših skript, napisanih v enem izmed programskih jezikov. Take skripte lahko poganjamo na zunanjem sistemu, ki nato izvaja akcije na naših omrežnih sistemih ali pa samo skripto namestimo na omrežni element, kjer teče samostojno in opravlja določeno funkcijo za nas. Pri tem je zelo dobro, da administrator sistemov pozna delovanje orodij zelo podrobno.

 

Stopnja 2: Uvajanje prilagodljive avtomatizacije. Za razliko od stopnje 1 poskušamo na tej stopnji pri svojem delovanju povezati posamezna ločena orodja v neko celoto – workflow. Administrator sistemov navadno kreira workflow preko grafičnega vmesnika, ali pa uporabi obstoječega. Workflow proces med svojim delovanjem pridobiva potrebne informacije iz različnih virov. Nato na podlagi definiranih pravil v ozadju kliče posamezna orodja, ki izvajajo določeno funkcijo. S tem smo stopnjo avtomatizacije dvignili na višji nivo.

 

Stopnja 3: Avtomatizacija na tej stopnji poteka hkrati na več različnih upravljavskih domenah (podatkovni center, omrežje, aplikacije…) in s tem močno poenostavi in pohitri tako proces odkrivanja napak, kot tudi avtomatizirano reakcijo na to. Je pa čas za uvedbo te stopnje šele po uspešno vpeljani 1. in 2. stopnji.

 

Stopnja 4: Polna avtomatizacija – avtonomna omrežja. Na tem nivoju ni več potrebe po intervenciji administratorja. IT sistemi zbirajo velike količine podatkov iz vseh podsistemov v podatkovnem centru,  omrežju, od aplikacij in ostalih podatkov. Vse podatke nato ustrezno obdelajo sistemi, s pomočjo umetne inteligence in strojnega učenja, saj tako velike količine podatkov s klasičnimi metodami analize ne moremo obvladovati. Preprosto povedano se sistem nauči, kaj je normalno stanje in v primeru težav ustrezno ukrepa.

 

Zapisano se sicer sliši precej enostavno, vendar pa pot do avtonomnih omrežij (avtonomna omrežja) ni tako preprosta. Kot smo že ugotovili, mora biti uvajanje avtomatizacije v IKT sisteme postopno, korak za korakom. Pri tem je potrebno tudi izbirati ustrezna orodja in mehanizme, njihovo delovanje podrobno preveriti ter administratorje sistemov nujno ustrezno izobraziti za uporabo teh sistemov. Seveda pa je na koncu še vedno potrebno imeti poglobljeno poznavanje delovanja IKT sistemov.

 

Na pot se odpravite oboroženi z znanjem in izkušenimi strokovnjaki ob strani, ki bodo poskrbeli, da na poti ne zaidete. Vedno se na nas lahko obrnete po strokovni nasvet, da boste varni in zanesljivo prišli do cilja.