Jure Remškar je izvršni direktor podjetja Smart Com. S ponosom pove, da tudi po 34 letih delovanja družinsko podjetje z ekipo visoko usposobljenih strokovnjakov in najsodobnejšo informacijsko tehnologijo še vedno uresničuje vizijo ustanoviteljev, to je postati vodilni graditelj telekomunikacijske in informacijske infrastrukture. Njihovo poslanstvo je reševanje kompleksnih IT-izzivov s snovanjem varnih, zanesljivih in do uporabnika prijaznih rešitev in storitev za digitalno preobrazbo gospodarskih družb in kritične infrastrukture.

 

Jureta odlikujeta strast do novih tehnologij ter zavzetost vpeljevanja sprememb in izboljšav v procese poslovanja, pri tem v središče vedno postavlja kupca in zagotavljanje odlične uporabniške izkušnje. Njegovo prepričanje sovpada z razmišljanjem Simona Sineka, saj verjame, da je za trajni uspeh podjetja najpomembnejša jasno začrtana vizija, kar odseva tako pri vodenju podjetja kot pri navdihovanju več kot 70 sodelavcev.

 

Zdi se, da vam je bila kot dediču uspešnega družinskega podjetja poslovna pot začrtana vnaprej, takorekoč položena v zibelko. Ste si od nekdaj želeli postati manager ali ste kot otrok sanjali o čem povsem drugem?

V mladosti sem imel povsem druge sanje, postati sem želel profesor zgodovine. Tako sem vsaj zatrjeval ob koncu srednje šole. A oče me je premeteno spomnil, da je lahko zgodovina tudi odličen hobi, in me spodbudil k izbiri drugačne karierne poti. Zato sem se odločil za pravo, vendar kmalu ugotovil, da ni zame. Ni mi bil všeč vidik konfliktnosti, ki bi mu bil podvržen
vse življenje. Motivacija je padla, zato sem bil v petem letu študija vpisan šele v tretji letnik, in odločil sem se, da je čas, da nekaj ukrenem: prepisal sem se z ljubljanske pravne fakultete na mariborsko, staršema pa napovedal, da si bom odslej študij financiral sam. Takrat se je pokazala moja podjetniška žilica. Kot svetovalec na pravnem področju sem vstopil v Smart Inkubator, verjetno prvi »in-house« podjetniški inkubator pri nas, katerega naloga je bila interno spodbujanje podjetniških idej ter njihovo podpiranje na trgu. Po treh letih sem želel narediti korak naprej in z bratom sva prevzela vodenje podjetja Smart Inženiring, ki se je ukvarjalo z oddajanjem lastnih nepremičnin.

 

Odraščali ste v podjetniški družini, zrasli ste skupaj z družinskim podjetjem, kar vas je gotovo tudi osebnostno zaznamovalo. Kaj je tisto najpomembnejše, kar sta vam na življenjsko pot dala starša?

Ko se zdaj ozrem nazaj, lahko rečem, da sta starša naju z bratom premeteno usmerjala, tako rekoč vzgajala v podjetništvo. Veliko srečo sem imel, da sem odraščal ob takšnem očetu in mami. Najpomembnejše, kar sem od njiju dobil, je zdrav sistem vrednot. Zdaj, ko imam tudi sam otroke, vem, da je to najpomembnejše, kar lahko otroku daš. Žlahtne vrline so, da zaznaš potrebo v okolju, ponudiš pomoč, da razumeš, da osebna izpolnjenost ni odvisna le od financ. Oba z bratom sva delavna in razumeva, da brez učenja ni napredka. Pomembno je tudi, da se zavedaš skupnosti, se čutiš kot del celote.

 

Kako pomembno pa se vam za managerja zdi formalna izobrazba in kako danes vidite svojo akademsko izkušnjo?

Kot pogosto v življenju ima tudi v procesu študija pot veliko večjo vrednost kot doseganje samega cilja. Prav je, da je formalna izobrazba osnova za nadaljnjo managersko kariero. Če ne zaradi drugega, zato, da se spoprimeš s preprekami in se jih naučiš reševati.

 

Kako bi se označili, kaj vas v poslu poganja in kaj bi v tem kontekstu poudarili za svoj največji izziv?

Karakterno sem zelo vztrajen, najbolj pa me naprej žene želja po izboljšanju. Danes se na trgu spoprijemamo s številnimi tveganji, ki zahtevajo nenehne spremembe poslovanja. Vemo pa, da je spremembe med zaposlenimi težko uvajati, v kateremkoli sistemu. Zdi se mi, da je moja prednost v tem, da znam s transparentnim, odkritim odnosom predstaviti potrebne spremembe in jih uresničiti.

 

Kam segajo začetki podjetja Smart Com?

Zametki segajo še v čas, ko je bil moj oče zaposlen v podjetju Iskra Commerce, odgovoren je bil za zastopanje tujih podjetij. Med Jugoslavijo so namreč imela tuja podjetja dostop na naš trg le prek lokalnega partnerja. Ob koncu osemdesetih let, ob slutnji sprememb v smeri tržnega gospodarstva, je oče videl nevarnost v tem, da bodo tuja podjetja zakorakala na trg samostojno. Zato je izdelal poslovni načrt, ki je vključeval sistemsko integracijo, kar počnemo še danes. Po načelu: vzameš neko tehnologijo, ki jo skupaj s svojim strokovnim znanjem in poznavanjem specifik povežeš v sistem oziroma zapakiraš v produkt. Ko je svojo vizijo predstavil direktorju, je ta menil, da se tak scenarij še dolgo ne more zgoditi. A oče se ni pustil odvrniti ter se je med tuhtanjem in nervozno hojo gor in dol po domači dnevni sobi odločil za samostojno pot. Rekel si je, da bo eno leto tvegal, v tem času pa bomo živeli od prihrankov in mamine plače – mama je imela dobro službo na elektroinštitutu. Tako se je leta 1990 rodil Smart Com z vizijo postati vodilni graditelj telekomunikacijske in informacijske infrastrukture.

 

In kot kaže, je imel prav, kajti že kmalu se je Smart Comu pridružila tudi vaša mama.

 

Tako je. Velik preskok se je zgodil prav z maminim prihodom v podjetje.  Kot gradbinka z magisterijem iz informatike je bila zelo dober projektni vodja, razumela je procese ter zato prevzela operativo in podporne funkcije. Medtem ko je mama znala odlično vzpostaviti strukturo znotraj podjetja, je oče znal prepoznati potrebe trga, pripeljati ustrezne tehnologije in partnerje. Tudi z bratom delujeva podobno – moja primarna področja so finance, kadri, informatika, brat pa je usmerjen v trg.

 

Poslanstvo Smart Coma je reševanje kompleksnih IT-izzivov s snovanjem varnih, zanesljivih in do uporabnika prijaznih rešitev in storitev za digitalno preobrazbo gospodarskih družb in kritične infrastrukture. Kaj, menite, je danes ključ do višje dodane vrednosti?

 

Inoviranje, produktivnost in kakovost ter vlaganje v zaposlene in odnose. Danes vse več poslovodstev čuti, da ni dovolj le racionalni pristop k poslovanju in da je treba empirične podatke povezovati z mehkimi elementi, da na primer intuicija postaja novo pomembno orodje managementa.

 

Višja dodana vrednost je znanje identifikacije problema in sposobnost njegove rešitve s svojimi produkti. Pravzaprav ne razumem, zakaj se podjetja ne odločijo za vpeljavo zakonodajnih zahtev na področju informacijske varnosti in s tem poskrbijo za večjo konkurenčnost. Oktobra je začela veljati nova evropska direktiva s tega področja in lahko bi bili prvi, ki bi uveljavljali nove predpise. V Sloveniji bi na tem področju lahko bili boljši, lahko bi bili bolj konkurenčni.

 

Zame so pri vodenju najpomembnejši timsko delo in odnosi, medsebojno zaupanje s sodelavci, ki mora temeljiti na strokovnosti, in zdrav odnos do napak.

 

Redkokatero področje se tako hitro razvija kot IT. Kako vidite zadnja desetletja v tej panogi in njeno (digitalno) preobrazbo?

 

Vsi, ki smo tehnološki navdušenci, smo res lahko veseli, da živimo v današnjem času. Ogromno obstoječih virov in tehnologija, ki hitro napreduje, ustvarjajo veliko izzivov. Svoje razmišljanje moramo spremeniti, če želimo koristno uporabljati tehnologijo, ki bo prinesla dodano vrednost. Digitalna transformacija in umetna inteligenca sta glavni za krepitev konkurenčnosti in produktivnosti. Kot je bilo pred stotimi leti odvisno, v katero smer bo šel proizvodni proces, če ne boš vpeljal elektrike, tako je zdaj odvisno, kaj bo, če ne boš vpeljal digitalizacije, če ne boš imel podatkov, podatkovnih struktur, ki bi sčasoma omogočale uporabo umetne inteligence. V Sloveniji imamo nekaj podjetij, ki so lahko vsem v ponos in vzor. Včasih manjkata nekoliko več jasne strategije države in pomoč, ki bi pomagala narediti večje premike. V državnih organih, organizacijah deluje veliko ljudi, ki imajo dobre namene in želijo preseči omejitve, a krasno bi bilo, če bi se lahko poenotili in postavili jasne cilje, ki jih želimo kot država izpolnjevati.

 

Smart Com je uspešno družinsko podjetje z bogato 34-letno tradicijo. Kako vam je uspelo ohraniti podjetniški duh skozi generacije in kako različnost značajev in pogledov na svet družinskih članov vpliva na sodelovanje?

 

Uspešnim družinskim podjetnikom je skupna temeljna slovenska vrednota – delavnost. Pa tudi pogum, podjetniški duh, inovativna miselnost ter ponos in pripadnost, ki ga čutimo do Slovenije.

 

Najpomembnejša je zavezanost dolgoročni perspektivi. V družinskih podjetjih ne razmišljamo toliko o četrtletjih in ne načrtujemo samo v letih, ampak desetletjih. Kljub temu pa so inovacije pomembna stalnica, saj je bistvo družinskih podjetij biti inovativen in se odzivati na potrebe kupcev.

 

Verjamem v učinkovito komunikacijo in sodelovanje med družinskimi člani, zato imamo v Smart Comu tedenske »družinske« sestanke. Poleg tega pa skrbim tudi za redno komunikacijo z zaposlenimi, saj so enake vrednote lastnikov in zaposlenih zelo pomembne.

 

Raziskava o sodobnem voditeljstvu je pokazala, da je večina slovenskih podjetij v učeči in misleči fazi razvoja. Smart Com pa je eno tistih podjetij, ki izstopa po odličnosti. Glede na bogate izkušnje iz prve roke: kaj menite, kaj naredi dobrega voditelja?

 

Zame so pri vodenju najpomembnejši timsko delo in odnosi, medsebojno zaupanje s sodelavci, ki mora temeljiti na strokovnosti, in zdrav odnos do napak.

 

Voditelj mora znati prisluhniti in se odločiti. Prav sposobnost hitre ocene stanja in tveganja, pri katerem se zavedaš, da nosiš vso odgovornost za odločitev in njene posledice, velikokrat ni preprosta.

 

Velik poudarek dajemo tudi razvoju kadrov in predvsem njihovih kompetenc. Vse to nam daje nove uvide v to, kako se lahko spreminjamo in izboljšujemo.

 

Kako pa vam v Smart Comu uspe motivirati zaposlene?

 

Vsaka generacija prinese nekaj novega in je odsev okolja, v katerem živi. To poslovodstvom seveda prinaša vedno nove izzive. Na eni strani si mladi danes želijo prilagodljiv delovni čas, na drugi strani pa opažam, da imajo mlajši večjo potrebo po poslanstvu, veliko jim pomenijo pravičnost, transparentnost in poštenost. To so glavni elementi za vzpostavljanje zaupanja. Če vodja nekaj reče, mora to tudi uresničiti, saj je to pomembno za utrjevanje njegove kredibilnosti voditelja in grajenje zaupanja pri sodelavcih. Če sodelavcem razložim pot, največkrat najdejo motivacijo in radi sodelujejo.

 

Pred kratkim sem postavil vprašanje: zakaj delaš to, kar delaš, in zakaj to delaš pri nas? Najboljši odgovor, ki povzema to, kako mlajša generacija živi, je bil: družbi kot celoti in podjetjem izboljšujemo njihovo delovanje, delujemo trajnostno, predvsem pa pomagamo. Ne plačilo ne pogoji niso največjega pomena. Veliko pomembnejši so odnosi med sodelavci.

 

Kako pa je videti vaš delovni dan?

 

Praviloma vstanem približno ob pol sedmih, dvakrat na teden grem zjutraj na telovadbo. Ob dnevih, ko nimam telovadbe, zelo uživam v tem, da peljem hčerki v šolo. V službi sem torej bodisi malo pred osmo bodisi ob pol devetih. Ko pridem, pogledam poročila, grem na kavo s kolegi, v pogovoru izvem, kaj je novega, kje so izzivi. Potem se zvrstijo usklajeni termini, popoldneve pa navadno zaznamuje veliko sestankov, usklajevanja, zato se imam možnost osredotočiti na strateške naloge šele nekje po četrti uri. Včasih rad vzamem kakšno delo tudi s seboj domov, da se mu lahko v miru posvetim, se posvetujem z ženo …

 

Stres je eden izmed največjih sovražnikov sodobnih managerjev – kako se spopadate z njim?

 

Dostikrat težko, a mi ga je z leti uspel nekoliko omejiti. Neko nenapisano pravilo pri nas je, da če je le mogoče, čez vikend ne delam. Veliko mi pomeni kakovosten čas z družino, zelo rad kuham, saj me to sprosti. Uživam tudi v naravi, rad gobarim. Veliko berem, zlasti zgodovinsko tematiko. Moj konjiček je in ostaja zgodovina.

 

Kaj pa si najraje privoščite za dušo?


Potovanja. Z družino zelo radi potujemo. Destinacije izbiramo po demokratičnem sistemu, praviloma pa velja, da so jesenske počitnice namenjene medcelinskim potovanjem, za 1. maj pa ostanemo v Evropi.

 

Imamo tudi dogovor, da se vsak mesec skupaj udeležimo vsaj ene prireditve, povezane z umetnostjo. Lahko je razstava, gledališka predstava, koncert. Med potovanji pa izkusimo lokalno kulturo, umetnost. Verjamem, da tako razumeš, da je svet okoli tebe različen, da te nekaj lepega lahko poboža po duši.

 

Glede na to, da so računalniki del vaše službe, me zanima, ali se jim poskušate v prostem času čim bolj ogniti. Imate doma kakšna pravila glede uporabe računalnikov, telefonov, igračk sodobne tehnologije?

 

V prostem času in v okviru družine nekako poskušamo slediti zdravim smernicam glede uporabe tehnologije. Z ženo se trudiva hčerkam pojasniti njihove prednosti in slabosti. Najprej vzpostavimo zaupanje, jasno izraziva pričakovanja, omejitve uvedemo šele ob kršitvah. Čez teden televizije skoraj ne gledamo, telefone pa sta obe hčeri dobili šele, ko sta bili stari 11 let in pol.

 

Kakšen pa je vaš odnos do umetnosti, glasbe? Morda igrate kak instrument?

 

Oba z ženo sva v osnovni šoli začela igrati blokflavto in nadaljevala s klavirjem, trenutno pa sva v tem pogledu predvsem taksista za svoji hčeri. Obe pojeta v zboru, ena trenira navijaštvo, druga odbojko. Starejša je šest let obiskovala glasbeno šolo, klavir. Mlajša igra prečno flavto, zdaj je petem razred.

 

Ker živimo v Podutiku, imamo vsak dan približno deset minut vožnje do njune šole. Ta čas sem vestno izkoristil za glasbeno vzgojo. Predvajal sem jima najrazličnejše zvrsti – od rapa, rggaeja, funka, jazza, klasične glasbe, popa do različnega rocka, tudi narodnozabavno glasbo, cerkvene in partizanske pesmi. Želel sem jima povedati, da glasba ni samo ena, pa vendar je vse ena glasba. Mlajši je trenutno všeč bolj popularna glasba, starejša pa se usmerja proti rocku, ki je tudi meni najbliže.

 

Vas kakšen posebej dragocen spomin morda veže na določeno pesem, obisk koncerta?

 

Najdragocenejši spomini so povezani z obiski koncertov, na katerih sta nastopili hčerki. Nekaj prav posebnega pa je bil tudi ogled muzikala The Music Man na Broadwayu, v katerem je izvrstno pel in plesal Hugh Jackman.

 

Kaj pa bi poudarili za svoje življenjsko vodilo?

 

Učiti se, učiti se in učiti se; kot je rekel tovariš Tito. Malo za šalo, malo zares. Kajti predajanje svojega znanja in učenje samo, se mi zdi najpomembnejše. Moto našega podjetja pa se glasi Skupaj je bolje. Kajti če si v življenju sam, si zelo osamljen in je dolgčas.

 

Intervju je bil objavljen v publikaciji 31. managerski koncert, december 2024.